V Ribniški dolini je bilo lončarstvo hišna oz. domača obrt, za katero je bilo značilno, da je bila ob kmetijstvu zgolj dopolnilna dejavnost. Ljudje so se s to hišno obrtjo ukvarjali ob slabem vremenu ali takrat, ko so bila kmečka dela že opravljena.

Kljub temu je lončarstvo predstavljalo pomemben dodatek vir zaslužka, saj se vsi samo s kmetijstvom na tej zemlji niso mogli preživeti. Na začetku 19.stoletja je “v vseh petih vaseh okoli Dolenje vasi “lončarilo 250 družin. Lončarstva so se učili otroci doma od svojega očeta.
Najprej so pomagali pri čiščenju gline, nato so začeli iz gline izdelovati glinene piščali ter končno tudi lonce in drugo loncevino. Nekateri vaščani, ki se sami niso ukvarjali s to obrtjo, so svoje otroke, posiljali na delo k vaskemu lončarju. Tako je šlo znanje o izdelovanju lončenih izdelkov iz roda v rod.

Posebnost dolenjevaških lončarjev je bila, da je nekaj lončarjev imelo skupno OŽAGO in vsak je imel določen mesec za žganje. (Ožaga-peč, kjer se je ožigala glinena posoda). Ta je stala v bližini potoka.

In ta dejavnost se je v naši družini ohranila vse do današnjih dni. Poleg Janeza in žene Andreje, tradicijo loncarstva nadaljuje tudi hči Jasmina. Vnukinje pa tudi že rade “pacajo” po glini in izpod njihovih rok, prihajajo zanimive figurice.